Od leta 1970 pa vse do leta 1982 se je v paleti Zastavinih avtomovilov pojavil tudi 128PZ. Avto je bil iz Zastavinih delov proizveden na Poljskem. Bil je v ostnovi Zastava 1300 z dizajnom fiata 125 vendar z nekaterimi razlikami kot so okrogle luči, merilec hitrosti in ročica menjalnika pri volanu. Več o modelu na taj povezavi.

»Kupljen je od drugega lastnika, prvi naj bi bil direktor Emocelja, ki ga menda ni veliko uporabljal, saj je bil službeno vozilo. Tako sem ga jaz kupil s 50.000 km, zdaj pa jih ima sedemdeset,« je Damir začel pripoved o zapuščeni Zastavi, ki jo je vrnil na ceste. Kljub nizki kilometrini pa 125PZ ni bil ustrezno vzdrževan, zato je bil sprva kupljen kot avtomobil za rezervne dele.

Kot je pojasnil Damir, je njegov drugi lastnik dolgo vztrajal pri prodaji, da bi Damirjev Tristać dobil potrebne dele: »Kolikor sem se sam branil pred njim, je on vztrajal, da se znebi Pezejca. Avto dolgo ni delal in je bil v katastrofalnem stanju. Vrata so bila poškodovana, blatnik je bil tako zarjavel, da si videl skoznjo, stal je pod drevesom, na katerega je padal sneg, zaradi česar se je streha vdrta. Skoraj sedem let se ga nihče ni dotaknil.«

V tistem trenutku je bil Damir pripravljen, da avto razstavi, vzame potrebne dele in preostanek odpelje na odpad. Vendar ga je iskra radovednosti spodbudila, da najprej poskusi zagnati tisto, kar je ostalo od Pezejca: »Natočim bencin, priključim akumulator in avto vžge brez težav, samo obrneš ključ. Ko je že vžgal, smo ga poskusili zapeljati. Ima zavore, sklopka je dobra, vse deluje in avto se lepo pelje.«

Po testni vožnji, ki ga je prijetno presenetila in navdala z dvomi, se je Damir kljub temu odločil, da mora zaradi izjemno slabe pločevine Pezejac služiti kot darovalec delov. A ko je odprl prtljažnik in našel dva nova blatnika, se je zgodba spet spremenila. Po dveh dneh je bil avto že pripravljen za barvanje: »Ko je bil pobarvan in registriran, je bilo to to. Piči, pelji, uživaj, brez razmišljanja!«

Zelo hitro je Damir s svojim Pezejcem obkrožil celotno regijo — Srbijo, Hrvaško, Bosno, Italijo in Avstrijo. Kot je poudaril, so vozne lastnosti Pezejca in Tristaća skoraj enake, vendar sta karoserija in notranjost sodobnejši. Poleg tega je izolacija nekoliko boljša, drugi diferencial pa omogoča nekoliko hitrejšo in udobnejšo vožnjo.

In potem sta avto in Damir srečno živela do konca svojih dni.
Ha, pa kaj še!!! Kdor pozna Damira, ve da to nikakor ni mogoče. Avto je prodan – pazite to – na Irsko. Tik pred prevzememom je kupec zbolel in bil operiran na hrbtu. Malo za operacijo je priletel v Slovenijo in se kar z avtom odpeljal nazaj na Irsko. Poročilo s poti in o trenutnem “življenju” avta sledi.

Povzeto po tem članku.